O pomenu ohranjanja starih avtohtonih in udomačenih sort v sadovnjaku

Delavnica, ki je pred nami, bolj kot kdaj koli preje kliče k resnemu odnosu do zapuščine naših prednikov, ki so nam posadili sadno drevje.

Travniškim sadovnjakom naših kmetij bije zadnja ura. Njihova trdoživost počasi omaguje tudi zaradi ekstremnih vremenskih razmer. Nemočno opazujemo propadanje nekdaj idilične podobe cvetočih visokih dreves, katere obletavajo čebele in ptice. Jesen pa nam je dala poleg veliko dela tudi zadovoljstvo ob bogatem pridelku zdravih sadežev za naše preživetje.

Kaj pa danes?

Trgovski centri nam nudijo polne police kakršnih koli sadežev iz celega sveta v vseh letnih časih. Mi smo zapustili svoje sadje in se priklonili »lepšemu« v trgovini. Velik del krivde nosi agresivna medijska podpora ravno temu »lepšemu« tujemu sadju, o katerem ne vemo, kdo ga je pridelal in kako. Družba kot taka je pokleknila pred vsakodnevnimi »akcijami«. Odgovorni za hrano kot strateško dobrino molčijo. Lepe besede o samooskrbi so utopija in velika Potemkinova vas.

Delavnica pod vodstvom izkušenih poznavalcev Sadjarsko – vrtnarskega društva Tunjice nam bo ponudila bolj optimističen pogled v prihodnost in skupaj bomo lažje premagali do sedaj negativen odnos do kmeta, zemlje in zdrave hrane.

Čuvajmo svoje znanje.

Dogodek poteka v okviru projekta Znanje preteklosti za zdravo prihodnost, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020.