Tolpa: Stari in drzni, recenzija

LUTKOVNA PREDSTAVA, KI PODIRA STEREOTIPE O DOLGOČASNEM ŽIVLJENJU UPOKOJENCEV

Za to, da je kamniški Dom kulture za en večer zaživel kot nadvse odštekan dom starejših občanov, je zaslužna gledališko-lutkovna skupina Tolpa, ki na hudomušen način prikazuje tegobe pa tudi na novo obujene strasti ostarelih, ki praktično nimajo več kaj za izgubiti (razen življenja samega). Čeprav je predstava Stari in drzni v prvi vrsti zaživela kot poulična predstava, ki je v sklopu raznih festivalov privabila mimoidoče vseh generacij, je njena odrska različica enako razburljiva, saj gledalcu razkriva različne kreativne izzive, ki se porajajo pri staranju in soočenju s smrtjo. Šest prebivalcev Doma starejših občanov Lutkarica tako svoje zadnje dni preživi v užitkih, ki so jih bili vse življenje prisiljeni zatajevati, zdaj pa so si le-ti z vso eksplozivnostjo utrli pot na prostost, kjer povzročajo številne preglavice zlasti direktorju doma, ki naivno pričakuje, da z njihovimi obsesijami lahko kuje dobičke. A kmalu ugotovi, da so nenavadni hobiji varovancev kljub prekipevajoči življenjski sili že v osnovi samodestruktivni in da se zavoljo njih še hitreje znajdejo v onstranstvu. Hiperaktivna aktivistična Borka, ki je celo življenje fantazirala o anarhističnih podvigih širom zemeljske oble, si da duška z metanjem granat in vzklikanjem revolucionarnih gesel, pesniško navdahnjen Miha zaradi verižnega kajenja komajda izusti kakšno besedo, Zdravko iz strahu pred virusi in bakterijami v nedogled pripravlja svojo akrobatsko točko, Mona in Igor pa po vzoru Romea in Julije zasnujeta strup, s katerim naj bi prelisičila smrt, a ta kvečjemu jemlje enega za drugim še z večjo motivacijo in entuziazmom. V nekem trenutku se direktor, ki se vseskozi trudi na dostojen način animirati publiko, obrne proti gledalcem in jim ponudi 10% popust pri bivanju v domu, saj drugače kaže, da bo ostal brez vseh varovancev, ki umirajo kot “po tekočem traku”, spet ob drugi priliki pove vic, ki je zavoljo političnih sprememb, ki se v sklopu državnega proračuna obetajo za hendikepirane osebe, še kako na mestu: “Vlada je na zadnji konferenci sprejela sklep, da se morajo pred rdečo lučjo na semaforju ustaviti mlajši od 65 let, za starejše od 65 let je zaželjeno, da pri rdeči luči prečkajo cesto, medtem ko starejši od 75 let morajo prečkati cesto pri rdečem semaforju.”

Režiserka Hristina Vasić Tomše, ki je skupaj s Teo Kovše in Katarino Zalar zaslužna za izpeljavo odličnega koncepta in dramaturgijo, je tako vnesla v predstavo, ki združuje lutkovno animacijo z elementi stand up komedije, tudi družbeno-kritično noto ter načela vprašanja o kvaliteti življenja starostnikov in umiranja znotraj institucionalnih zidov. Tudi igralci Cooky, Nika Gabrovšek, Tea Kovše, Jurij Torkar, Andrej Tomše ter Grega Močivnik vnašajo v vsako od svojih lutk, s katero spretno manevrirajo, obilico svoje karizme, obenem pa priročno služijo svojim oskrbovancem kot neke vrste osebni asistenti s tem, da jim prižigajo cigarete, jim potiskajo invalidski voziček in recitirajo njihove pesmi. Pohvaliti velja tudi minimalistično scenografijo in kostumografijo (Katarina Zalar), izdelavo rekvizitov (Tomaž Furlan, Majda Krivograd, Katarina Zalar) in domiselno lutkovno tehnologijo (Jure Arnold, Tea Kovše), ki je poskrbela za to, da so lutke oživele in kljub lesenosti pričarale občutek mesenosti in maksimalne gibljivosti.

Kljub temu pa lahko – gledano v celoti - opazimo kar nekaj dramaturških pomanjkljivosti: za začetek nam ni jasno ali se predstava v celoti odigrava znotraj Doma ostarelih občanov Lutkarica in če je temu tako, kdo smo mi kot gledalci, kateremu je variete namenjen? Smo potencialni prihodnji varovanci doma, mimoidoči obiskovalci ali celo svojci glavnih junakov? Zdi se, da je direktorju doma vseeno kdo se pred njim nahaja, le da mu ta tako ali drugače prinaša denar in slavo. Pri tem pa predstava posredno naslavlja dvoumna razmerja moči ter kaže na to, kako oblastnikom ni mar za dobrobit ljudi, če od tega nimajo profita. Kljub temu, da je predstava kritične razmere v domovih ostarelih le na daleč oplazila, saj o dolgih čakalnih vrstah, pomanjkanju oskrbovalnega kadra in nehumanih epidemioloških ukrepih v času korone v predstavi ni govora, pa je vseeno podala zametek zanimivih vprašanj kot so: kam pravzaprav celo življenje brez razmisleka drvimo, kakšna so naša življenjska pričakovanja in prioritete, se moramo zavoljo dolgoživosti res odreči stvarem, ki nas osrečujejo (čeprav nas morebiti hitreje ubijejo) in zakaj si že na vrhuncu življenja ne dopustimo vseh vrst norčij, ki bogatijo naša življenja in jih nemara celo osmišljujejo?

Piše: Miša Gams
Foto: Anja Koleša