Produkcije - Dom Kulture Kamnik

Frenk Teater in Dom kulture Kamnik
ARGENTINSKI TANGO ALI JUTRI BOMO ZMAGALI

Premiera: petek, 12. november 2004 ob 19.30 uri

V Domu kulture Kamnik, ki ga upravlja Kulturno društvo Priden možic, vsako leto v soprodukciji z različnimi ustvarjalci nastane nekaj gledaliških predstav. Letošnjo produkcijsko sezono začenja FRENK TEATER s črno komedijo Argentinski tango ali Jutri bomo zmagali.

Primož Ranik in Uroš Potočnik, protagonista Frenk Teatra, sta se tudi letos odločila za tekst Gorana Gluvića, s katerim sta sodelovala že pri predstavi Jam session ali Nihče ne vpraša jablane, lanski soprodukciji Doma kulture Kamnik in Frenk Teatra.

režija: Frank Teater
igra: Uroš Potočnik, Primož Ranik
avtor teksta: Goran Gluvić
scenografija: Gregor Nartnik
glasba : Uroš Potočnik

Nekje na samoti stoji kasarna, v kateri prebivata major Akojek in desetar Zarje, pozabljena od sveta, ljudi in boga. Major Akojek kuje svoj večni načrt o osvojitvi in zasužnjenju celotnega sveta, »da bo spet postal svoboden«, desetar Zarje pa se skozi vso igro sprašuje o tem, kaj naj dela.
V prvem delu oba, tako major kot desetar, čakata še na dva vojaka, ki se pijana vračata iz mesta, a ko prideta, popijeta strup in s tem za majorja postaneta dezerterja. V drugem delu se major odpravi iskat tretjega vojaka, ki pa je pijanec in se v tretjem delu spotakne ob gnijoča, razpadajoča vojaka, zadane z glavo v kljuko in prav tako dezertira, kot bi se izrazil major Akojek.

To je komedija, ki se poigrava z absurdnostjo vprašanj vojne, svobode, discipline ter odnosov med nadrejenim in podrejenim. Lahko bi se dogajalo tako med paravojaškimi – terorističnimi enotami kjerkoli po svetu, kot tudi med vojskami različnih sil (NATO, Al kaida, Čečenija). Gre za komedijo, ki svojo aktualnost najde v svetovni družbenopolitični hierarhiji tu in zdaj.

Frenk Teater se je tudi letos lotil komorne komedije. Morda za kanček manj absurda kot v Nihče ne vpraša jablane, s katero sta se igralca po več gostovanjih po Sloveniji uspešno predstavila tudi na letošnjem Kamfestu, a kljub temu od njiju pričakujemo izvrstno aktualno komedijo z možgani. S to novembrsko premiero Dom kulture Kamnik nadaljuje tradicijo lastne produkcije, ki ga počasi približuje ostalim slovenskim kulturnim institucijam.

Gledališče iz desnega žepka in Dom kulture Kamnik
PETER STRAH

Premiera: november.2005

Avtor, scenograf, izdelovalec lutk, režiser: Boštjan Štorman
Igra, pleše, poje: Lucija Ćirović
Glasbo napisal: Goran Završnik

Zgodba:

Peter, mali hišni strah, skupaj z dedkom Strahom, Velikim Bavbavom in sobarico Fobijo prebiva v hotelu Strahovlad. Od njega se pričakuje, da bo nasledil tradicijo in postal najstrašnejši potomec rodbine Strah. A Peter ima težavo… Strah ga je. Nekega večera v hotel prispe dr. Korajža, ki želi v svojo magično napravo Straholov ujeti vse strahove. Ko v napravo stlači dedka, Petru ne preostane drugega kot da premaga svoj strah in dr. Korajži prekriža načrte.

MD KID in Dom kulture Kamnik
OB PETIH PRI VODNJAKU

Premiera: november 2005

avtorica teksta in režiserka: Tanja Kropivšek
glasba: MD KID
scenografija: MD KID
koreografija: Slavko Trivkovič
kostumogarafija: Simon Klešnik

Zgodba

Dare in Nina se spoznata po končani zabavi, in sicer v trenutku, ko si treznita misli in sta prepričana, da ju nihče ne sliši. Pa vendar, slišita drug drugega, najbolj iskrene besede obeh.
Popolna odkritost ju preplaši, tako da se začneta oddaljevati. Njune besede niso več iskrene, ampak se brusijo v zafrkljive bodice, se tepejo v besednem boju in ustvarjajo prostor med njima. Dare se prvi zave, da izgublja bližino, zato poskusi znova in Nino povabi na srečanje ob petih pri vodnjaku. Nina jezno odide …

Dare s svojim povabilom ostane v zraku in išče zagotovilo, da bo prišla. Nina pa si dopoveduje, da ne potrebuje nikogar v svojem življenju, hkrati pa želi prehiteti preteklost, ki jo kar naprej opominja z neprijetnimi spomini.
Nina in Dare prideta k vodnjaku, ker si želita biti blizu, vendar vesta, da morata uskladiti korake, če želita hoditi skupaj.
Bosta Nina in Dare znala najti skupen korak?

Trio Kučma, KD Priden možic in Dom kulture Kamnik
GLAS

Premiera: november 2005

SODELAVCI PREDSTAVE
Idejna zasnova: Trio Kučma
Režija: Matevž Gregorič
Glasba: Peter Kus in Andrej Žibert
Animirani filmi: Gorazd Bizjak
Izdelava izvirnih instrumentov: Peter Kus, Jurij Kus, Darko Korošec
Besedilo pravljice: Matevž Gregorič
Priredba besedila: Boštjan Gorenc - Pižama
Oblikovanje luči in zvoka: Goran Završnik

Izvedba:

Glasbeniki: Matevž Gregorič (12-strunska kitara, otroški klavir in sintetizator, udu drum, frame drum, teremin), Peter Kus (Es, Bb in bas klarinet, xaphoone, pipofon, piščali, trstenke, kora, hupacikel), Andrej Žibert (ukulele, akustična kitara, bum bas, lončeni bas, tolkala, flowerpotophone, stalin, žvižgači)
Pripovedovalec: R.V. Maček (glas)

Produkcija: Kulturno društvo Priden Možic, Kamnik in Društvo za razvoj gledališča v izobraževanju, Ljubljana

Predstavo sta omogočila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.

V Glasu je glasba postavljena še bolj v ospredje, saj poleg animiranih filmov in »kasičnega« pripovedovalca postane enakovredno sredstvo naracije. Avtorji poskušajo v performansu odkriti tisto mesto, kjer glasba »spregovori« tudi onkraj običajne semantike govora in giba na katerih temelji klasično gledališče. Posamezne skladbe, odigrane v živo, se na odru spremenijo v gledališke prizore, glasbeni instrumenti pa prevzamejo vloge dramskih likov in kot taki vstopajo v medsebojni dialog. Glas je poskus razviti glasbeno gledališče, v katerem bi glasbeni instrumenti na odru lahko postali tudi scenski rekviziti ali
lutke, glasbeniki, ki nanje igrajo, pa igralci in animatorji. Prav zato so bile pri ustvarjanju performansa neprecenljive izkušnje režiserja Matevža Gregoriča in glasbenika Andreja Žiberta, ki hkrati delujeta na področjih lutkovnega gledališča in glasbe.

Za likovni izraz v Glasu skrbi niz animiranih filmov v kolažni tehniki, v katerih avtor Gorazd Bizjak ustvarja pravljični svet dežele glasbe. Vse animacije so sestavljene iz posnetkov instrumentov, ki jih glasbeniki med predstavo v živo uporabljajo na odru.

Zgodba

Pravljica Matevža Gregoriča, ki je vsebinski okvir performansa, je mitološka pripoved o glasbi in njenem temeljnem ontološkem položaju, ki so ji ga podelila starodavna ljudstva sveta.
Nekoč, v davno davnih starih časih živi mladenič, poosebljenje glasbe in njene čarobne moči. Zna izvabljati glasove iz vseh stvari in instrumentov ter nanje igrati melodije, ki povsod izvabljajo solze in smeh, spokoj in nemir ter neskončno ljubezen. Ko deželo harmonije ogrozi blazni A-tonc, s svojo razglašenostjo, neubranostjo in aritmičnostjo pravi antipod glasbe, pokliče kralj Ubran mladeniča na pomoč. V zameno za obrambo dežele pred trašno nevarnostjo mu obljubi polovico kraljestva in princeso Koro za ženo. Navkljub
mladeničevi junaški zmagi nad A-toncem, kralj obljubo prelomi, saj ima za bregom zlobne in sebične ukane. Pa mu ne uspe, saj se med mladeničem in Koro vname ljubezen…